Motvarjevci – Szentlászló (Szécsiszentlászló)

Naselje se prvič omenja leta 1338 pod imenom „Villa Sancti Ladislai”, domnevno pa je bilo že v času dinastije Arpadov del stražnih naselij obmejnega območja. Njegovi prebivalci so reformacijo sprejeli v sredini XVI. stoletja, in so najprej pripadali velemérski reformatorski matični gmajni. Med letoma 1732 in 1783, v obdobju pomanjkanja, so verniki k Sveti večerji pristopali v vasi Kustánszeg. Leta 1783 Velemér ni več razpolagal z zadostnim številom družin, tako so ga priključili h Kerci, Motvarjevce pa k Szentgyörgyvölgyu. Leta 1698 je v naselju živelo 200 oseb, poleg tega še otroci. Do leta 1865 so otroke šolali v Szentgyörgyvölgyu, potlej pa so dobili učitelja, zgradili so tudi šolo in učiteljsko stanovanje. Od leta 1874 so tukajšnjo šolo začeli obiskovati tudi otroci iz Čikečke vasi, ki so se do takrat učili v Kerci.

Imenik učiteljev:

György Baján – od 1866 do 1878, Lajos Kánya – od 1878 do1881, Béla Papp – od 1881 do 24. februarja 1886, Lajos Vermes – od 1886 do1889, János Mészáros – od 1889 do 1890, Benedek Imreh – od 1890 do 1891, Géza Vikár – od 10. februarja 1892 do 1893, Béla Papp (spet) – od 1894 do 1895, Gábor Szabó – od 1895 do 1902; od 1. novembra 1895 do 1. marca 1896 ga nadomešča nek poljedelec, Vilma Nagy – od 1903 do 1905, Jakab Knitsel – od 1905 do 1906, János Vitnyédi – od 1907 do 1909, Ernő Alföldi – od 1910 do 1911, Irén Jezemiczky – od 1913 do 1919, levit Imre Kovács od 1928 dalje.

Po trianonskem mirovnem sporazumu, 4. junija 1920, se je odtrgala od svoje matične gmajne v Szentgyörgyvölgyu. Ker pa je bila gmajna v Motvarjevcih najštevilčnejša v Prekmurju, imela pa je tudi svojega učitelja, so jo razglasili za matično gmajno. Njene takratne podružnične gmajne so bile: Domanjševci (Bükkalja), Čikečka vas, Središče, Krplivnik (Domaföld) in še druge razpršene gmajne po Prekmurju.

Podatkih štetja prebivalstva iz leta 1910:

  • V Motvarjevcih je skupaj živelo 501 ljudi, od tega 380 kalvincev, 106 katoličanov, 8 evangeličanov.

  • V Domanjševcih je skupaj živelo 712 ljudi, od tega 63 kalvincev, 70 katoličanov in 576 evangeličanov.

  • V Čikečki vasi je skupaj živelo 251 ljudi, od tega 130 kalvincev, 33 katoličanov, 87 evangeličanov.

  • V Krplivniku je skupaj živelo 232 ljudi, od tega 85 kalvincev, 28 katoličanov, 119 evangeličanov.

  • V Središču je skupaj živelo 225 ljudi, od tega 157 kalvincev, 6 katoličanov, 57 evangeličanov.

Takrat se je število kalvincev, skupaj z „razprški”, približalo k 1000.

Od leta 1935 je dušni pastir gmajne postal Károly Póth iz Baranye. V letih med 1940-45, v času ponovne priključitve Ogrskemu Kraljestvu, je skupnosti uspelo ohraniti status matične gmajne. Kljub temu je morala duhovniška družina leta 1947 zapustiti Prekmurje. Nadaljnji dušni pastirji so bili: od 1947 do 1952 – Lajos Póth, od 1952 do 1985 – Pál Narancsik iz Kopácsa, od 1985 do 1991 – Lajos Csáti Szabó iz Laskója, od 1991 do 1993 – Péter Szakál iz Egyházasrádóca, od 1993 do 2008 – Dániel Nagy iz Szentgyörgyvölgya. Od jeseni leta 2008 je dušni pastir gmajne Tamás Bódis z ženo Emőke Rozgonyi.

Zvonik v naselju, zgrajen leta 1901, so leta 1968 prezidali v majhno cerkev. V zvoniku donita dva zvonova.

Trenutno naj bi v Prekmurju živelo približno 200 reformatorskih vernikov oz. kalvincev.

Vir:

  • – Pataki László: Az őrségi református egyházmegye története. Szabad Tér Kiadó, 1992.
  • – A történelmi Magyarország atlasza és adattára 1914. Talma Kiadó, 2005.